Peter Šalamon – žametni glas Kranja

Petra Šalamona večina Kranjčanov pozna preko žametnega glasu na Radiu Kranj, mi pa smo lahko ponosni, da je naš sosed in sokrajan na ulici Lojzeta Hrovata, kjer živi že vse od izgradnje našega naselja. Zagotovo je Peter eden tistih, ki je v soboto spremljal v živo kraljevo poroko v Veliki Britaniji, saj je velik poznavalec britanske kraljeve družine in skoraj vsako leto obišče London. Je tudi velik navdušenec nad gledališčem in odrsko umetnostjo nasploh. Velja namreč za rekorderja po ogledu predstav med Tednom slovenske drame. Če priklopite na Radio Kranj, ga boste lahko slišali v novicah, sobotnem popoldanskem programu in v njegovi oddaji o gledališču.

Glede na to, da Peter sodi med »stare« planince, sem ga povprašala o njegovem otroštvu na Planini.

Imam zelo  lepe spomine, veliko smo se družili s prijatelji iz bloka, bili zunaj. Tudi osnovno šolo sem obiskoval tu na »Čopovi«, ki se je ravno odprla, ko sem šel sam v prvi razred. Sošolci so bili iz Planine in je bilo lažje navezati stike. Spomnim se, da je bilo takrat otroštvo precej brezskrbno, veliko smo se igrali za blokom, na hribu, pozimi smo se sankali na hribčkih, mame pa so nas z balkonov klicale na kosilo, ker takrat še ni bilo telefonov.

Poznamo te predvsem po tvoji radijski vlogi, zato me zanima, kaj te najbolj veseli v tem poklicu?

Zadnja leta sem sicer bolj v novičarskih vodah, veselijo pa me predvsem pogovori s kakšnimi zanimivimi sogovorniki, znanimi osebami, igralci, vse kar je v zvezi z gledališčem, tako da imam sedaj tudi svojo oddajo prav o gledališču. Zelo rad imam pogovore s politiki, predsedniki vlad, države.

Koga od teh znanih oseb, s katerimi si imel pogovor bi izpostavil?

Izpostavil bi nadškofa Franca Rodeta, ki sem ga šel snemat v Vatikan, na njegov dom, takrat ko je še opravljal funkcijo prefekta kongregacije. Zanimivo je bilo to, da sem prišel na intervju ob dogovorjeni uri,  nihče ni prišel po mene. Bila pa je tam švicarska garda, ki me je spustila noter, kjer me je sprejel najprej njegov tajnik in me pospremil v sprejemno pisarno. Kar nekaj časa sem sedel sam v tej  veličastni pisarni, kjer je bilo vse v zlatu. Potem je prišel kardinal Rode iz druge sobe in sva posnela intervju. To je bila ena taka zanimiva izkušnja iz terena.

Torej praviš, da ni delo radijskega novinarja le v studiu?

Ne, veliko stvari se posname tudi na terenu. To je tudi eden od čarov tega poklica, da nisi zaprt v prostoru, ampak greš lahko na teren.

Je bilo novinarstvo in radio izbira že, ko si se odločal za študij in poklic?

Ne, tudi nisem študiral novinarstva. Najprej sem študiral geografijo in španščino, potem sem šel študirat politologijo. Zakaj nisem šel študirat novinarstva pa je tudi zanimiva zgodba, kjer je imela pomembno vlogo Miša Molk, ki mi je svetovala, da si novinar lahko tudi brez samega študija novinarstva, hkrati pa tako pridobiš kakšen drug pogled, ki ga lahko kasneje v novinarstvu izkoristiš.

In kaj lahko uporabiš iz študija politologije v novinarstvu?

Zagotovo veliko več vem in lažje delam politične teme za radio, sploh v času volitev. Veliko spremljam aktualno dogajanje in imam veliko vprašanj, pokrivam tudi seje kranjskega mestnega sveta, zato sem na tekočem in vem kaj se dogaja.

Bi lahko potem tudi rekel, da imate novinarji neko odgovornost, da morda lahko preko radia oz. medija vplivate na mnenje ljudi?

Ključno je, da predstaviš  vse strani. Ko pripravljaš novico, ne moreš predstaviti le eno stališče, kot tisto pravo. Skratka, skušaš uravnotežit takšno novico. Se pa tudi zgodi, da to ne gre, saj  nekateri tudi niso pripravljeni odgovarjati tvoja vprašanja. Še vedno pa smo novinarji dostikrat napadeni, da smo za ene bolj kot za druge.

Do kje so torej za tebe meje novinarja, ko lahko preko radia razgališ tudi samega sebe in svoje mnenje?

Jaz se poskušam resnično držat tega, da ne kažem svojih stališč. Včasih pa te kakšna tema malce razjezi in se to tudi čuti, da hočeš dati tudi svoje stališče, čeprav ga skušaš zadržat. A tudi to se zgodi.

Kaj te poleg radia še definira?

Radio mi res vzame precej časa. Moja druga strast je gledališče, ki mu posvetim res veliko svojega časa,, saj sem njegov redni obiskovalec, že eno leto sem tudi član Sveta Prešernovega gledališča v Kranj. Obiskujem redno tudi Dramo in SNG v Ljubljani in obvezno Teden slovenske drame, kjer si ogledam prav vse predstave. Recimo 16 predstav v 12 dnevih, kar je več kot eno na dan. Naslednja strast pa so potovanja, sem tudi turistični vodnik. V London se vedno rad vračam, saj zelo mi je pri srcu življenje, kultura, arhitektura pa tudi muzikali in gledališče.

In katero nasednje potovanje načrtuješ?

Najprej morje, potem pa v tople kraje, razmišljam o križarjenju pri Dubaju, Abu Dhabiju. Mogoče me kdaj odnese tudi v Azijo. Zagotovo, bi šel zelo rad spet v Ameriko, bil sem že v New Yorku, Washingtonu, mogoče bi šel tokrat v Los Angeles. Imam pa že načrt za potovanje čez eno leto ob prvem maju za zaključeno družbo. Letos smo bili v Budimpešti, lani v Rimu, naslednje leto pa bi šli v Lizbono…kriv je Eurosong (smeh).

Torej te navdušuje tudi Eurosong?

Tudi, verjetno je to povezano tudi s tem, da je bila v času otroštva prav Eurosong edina, ki sem jo lahko gledal do konca, do polnoči, da sem bil lahko tako dolgo pokonci. Morda jo zato redno spremljam vse od takrat. Sem pa tudi profesionalno na radiu pokrival slovenski izbor za Eurosong, Emo.

Kakšna je bila tvoja poklica pot na radiu?

Začelo se je z avdicijo leta 2001. Takrat smo morali pripraviti eno novico iz treh strani v le pet vrstic in jo prebrati. Ocenjevala nas je Ajda Kalan, na katero imam zelo lepe spomine, ker smo imeli potem pri njej tudi govorne vaje. Zaradi tega, ker mi je šlo vedno na smeh je Ajda govorila, da zaradi mene hodi utrujena domov, čeprav je bilo ponavadi ravno obratno. Po sprejemu na avdiciji sem potem približno čez  pol leta prišel tudi v eter. Šlo je počasi, najprej z anketami, novicami, do tega,  da sem bil v etru vsak dan. Zdaj  sem se zopet vrnil na novice in pripravljam bolj lokalne novice, ob vikendih  imam popoldanski program. Priznam, da je vse posneto (smeh).

Nam lahko zaupaš koliko programa na radiu je v živo in koliko je posneto vnaprej?

V živo je večina programa med tednom, razen novic, ki se posnamejo vnaprej. Med prazniki in vikendi je popoldanski program ponavadi vnaprej posnet, dopoldnevi so običajno v živo.

Radio Kranj v svojem programu ponuja veliko vsebine in različnih oddaj, ne le dobre glasbe in atraktivnih vsebin drugih bolj komercialnih radijskih postaj. Kako pridobivate poslušalce?

Radio Kranj  približno dve leti že spada pod okrilje Radia 1. V Ljubljani tako skrbijo za raziskave, glasbo in od takrat se je tudi program Radia Kranj tudi precej spremenil. Dvignila se je poslušanost, marsikaj novega smo se naučili tudi zaposleni na radiu, ob pomoči mednarodnih strokovnjakov glede novih trendov modernega radia. Pri tem je res pomembno, kako se načrtuje program glede na čas, ko poslušalci največ poslušajo radio. Takrat ima ponavadi prednost glasba in koristne informacije, kot lokalni radio tudi lokalne novice. Pomembna je tudi dolžina govora in novic, to je največ 3 minute, kar je tudi izziv za nas, kako nek pogovor, dolg 30 min spraviti v 3×3 minutni prispevek, sploh pri sogovornikih, ki zelo radi govorijo. Res  se trudimo spremljati in poročati o tem,  kaj se dogaja v lokalnem okolju.

Če bi pripravljali radijski prispevek o naši soseski, kaj bi izpostavili?

Izpostavil bi, da se v zadnjih letih marsikaj spremenilo in naredilo, veliko je tudi vsakoletnih dogodkov.  Me je pa zmeraj ena stvar zmotila, in sicer, da je bila Planina 2 vedno malce zapostavljena. Ko spremljam lokalno politiko, se mi zdi, da se vse kar se dela pri oživljanju soseske Planina, da je vezno na Planino 1, kjer je bilo v zadnjih letih že marsikaj narejeno, od otroškega igrišča, fitnesa na prostem, medtem pa se na Planini 2 ni še kaj posebnega uredilo, čeprav je načrtovano.