Krajevna skupnost Bratov Smuk ali Planina 2 kot bi ji rekli domačini, je najgosteje naseljena krajevna skupnost in soseska v Mestni občini Kranj.
Praznik KS Bratov Smuk praznujemo 27. junija.
Krajevna skupnost Bratov Smuk obsega območje naslednjih naselij in ulic:
- Cesta Jaka Platiše (del: hišne številke 1, 3, 5)
- Cesta Rudija Šeliga (severni del)
- Cesta talcev (del: neparne hišne številke 37-89)
- Likozarjeva ulica (del: neparne hišne številke 23-29)
- Ulica Juleta Gabrovška
- Ulica Lojzeta Hrovata
- Ulica Rudija Papeža
- Ulica Tuga Vidmarja.
Naša krajevna skupnost se imenuje po dveh bratih, ki sta se med 2. Svetovno voljno borila proti Nemcem v Jami nad Okroglem pri Naklem. V spodnjem sestavku ju na kratko predstavljamo.
SLAVKO SMUK se je rodil 27. 7. 1920 v Polju pri Bohinjski Bistrici. Od otroških let je živel v Kranju, kjer se je izučil za graverja in bil zaposlen v Jugočeški. Pred vojno je bil napredno usmerjen in je deloval v Sokolu. Po napadu na Jugoslavijo je prostovoljno odšel v jugoslovansko vojsko. Takoj po okupaciji se je pridružil OF. V množičnih gestapovskih aretacijah aktivistov OF je konec januarja 1942 odšel v ilegalo in se pridružil Perkovi skupini v Udin Borštu, marca pa Kokrški četi. V Okrogelski jami je padel prvi dan bojev, zadet od drobcev nemške granate protitankovskega topa.
LADO SMUK se je rodil 3. 6. 1916 v Trstu. Prav tako je od otroških let živel v Kranj, kjer se je izučil za ključavničarja in se zaposlil v tovarni Semperit. Pred vojno je deloval v vodstvu Jugoslovanske strokovne zveze v Kranju. Po okupaciji se je takoj vključil v OF in postal član gospodarskega odbora pri okrožnem odboru OF Kranj. V fazi množičnih gestapovskih aretacij aktivistov OF je za bratom Slavkom odšel v ilegalo in se prav tako pridružil Perkovi skupini v Udin Borštu, malo kasneje pa Kokrški četi. Po boju v Okrogelski jami so ga Nemci našli omamljenega od plina in ga odpeljali v Begunje, kjer so ga mučili do smrti, na plakatu pa so razglasili, da je bil kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah.
Ulica Tuga Vidmarja
Ta naša avenija je dobila ime leta 1981 po Tugomirju Ivanu Vidmarju (1919
– 1942), rojenem v Ložu pri Starem trgu. Bil je kadet vojno pomorske akademije v Dubrovniku. Ob pričetku vojne se je vrnil v Kranj, kjer je postal sekretar SKOJ-a. Bil je član mladincev, kjer so v gozdičku za pokopališčem imeli prvi sestanek skojevcev, na katerem so sprejeli sklepe: zbiranje orožja, organiziranje mladine in vseh poštenih rodoljubov za neizprosen boj proti fašističnemu okupatorju. 22. avgusta 1941 je sodeloval pri izvedbi prve večje, vsem vidne akcije. Na betonsko cesto od Kranja do Naklega so izpisali velike protifašistične parole, na obcestnih kamnih pa narisali srpe, kladiva in peterokrake zvezde. Bil je aretiran in ustreljen kot talec v Begunjah, star le 23 let.
Cesta talcev
Ta cesta/ulica je svoje ime dobila že leta 1958. Pred tem je spadala pod ime Huje.
V svojem poimenovanju, cesta nosi spomin na žrtve – talce iz Kranja med 2. svetovno vojno. Prav na tem območju so živeli Ivan Urbane, Franc Novak, Anton Remec, Konrad Bakovnik, Jože Arhar, Pavle Jezeršek in Drago Brezar, ki so bili ustreljeni kot talci.
Likozarjeva ulica
Likozarjeva ulica se imenuje po Antonu Likozarju, ki se je rodil leta 1857
na Primskovem pri Kranju. Za učitelja se je izšolal v Ljubljani, svojo prvo službo pa je nastopil v Velesovem. Pozneje je bil dolga leta učitelj v Preserju pod Krimom, leta 1904 pa je prevzel vodenje salezijanske šole na Rakovniku, kjer je ostal do svoje upokojitve. Na njegovo pobudo je bila zgrajena osnovna šola na Prulah. Bil je napreden učitelj, gospodar in čebelar. Kmečko mladino je navajal k umnemu gospodarjenju. Zanj je veljalo, da svoje dolžnosti vedno opravi z odliko in stori več, kot bi bilo treba. »Na vseh svojih službenih mestih se je zavedal nalog naprednega slovenskega učitelja, zato je deloval in deluje še danes v šoli in zunaj nje, kakor mu to ukazuje ljubezen do mladine in naroda,« so leta 1917 ob njegovi šestdesetletnici zapisali v časopisu Učiteljski tovariš.
Slovel je po tem, da ni poučeval le učencev, temveč tudi njihove starše, saj so bili njegova strast kmetijstvo, vrtnarstvo in čebelarstvo. O čebelarstvu je veliko predaval, z obdelovanjem svojega vrta je ljudem pokazal, kako teorija deluje v praksi. Uredil je tudi šolski vrt in mesečno objavljal navodila za obdelovanje ljubljanskih šolskih vrtov.
Leta 1908 je postal ljubljanski občinski svetnik in to ostal do svoje smrti, saj je bil med meščani tako spoštovan, da so ga vedno znova izvolili. Za ves njegov trud so mu podelili naziv častnega meščana, ker je ostal svetel zgled neumorne ter nesebične požrtvovalnosti.
Anton Likozar
Cesta Jaka Platiše
Poimenovanje je dobila leta 1981. Jaka Platiša – Franc Medved (1910 – 1943) je bil pred 2. svetovno vojno delavski zaupnik in član mestnega komiteja KPS Kranj. Pred vojno je odšel v Zagreb, po okupaciji pa vstopil v partizane in bil komisar Tolminske čete. Padel v boju z nemško policijo v Trstu.
Ulica Juleta Gabrovška
Ime je dobila leta 1981 po dr. Juletu Gabrovšku (1912 – 1940), rojenem v Ljubljani, znanem odvetniški pripravnik v Kranju in slovenskem šahovskem amaterju.
Bil je koncipient v advokatski pisarni dr. Jožeta Vilfana v Kranju. Opravljal je dolžnost sekretarja MK KPS Kranj in vodil tečaje za delavske zaupnike. Smrtno se je ponesrečil, star le 28 let, ko je nameraval preplezati steno Razora iz Krnice, in sicer po znani Kugyjevi poti.
Nekako 20 m pred izhodom s stene je priplezal v kamin, v katerega se z vrha Razora zelo rado vsipa kamenje. Zaradi slabega vremena je dr. Gabrovšek najbrž izgubil orientacijo in hotel priti naravnost po kaminu na vrh stene. Pri tem pa je zgrmel plaz kamenja izpod vrha in ga najbrž toliko poškodoval na glavi, da ga je omamilo in je nesrečno omahnil v prepad.
Jule Gabrovšek
Ulica Lojzeta Hrovata
Ulica je dobila ime leta 1981 po Lojzetu Hrovatu (1902 – 1942), rojenem v Begunjah. Leta 1924 se je zaposlil v Kranju. Zaradi revolucionarne dejavnosti je kmalu izgubil zaposlitev v čevljarstvu, zato se je zaposlil kot gradbeni delavec.
V Kranju je postal delavski zaupnik, član plenuma sindikata gradbenih delavcev Slovenije in član KP. Zaradi njegovega revolucionarnega delovanja je družina živela v zelo težkih razmerah. Deloval je tudi v društvu Svoboda oz. Vzajemnost. Leta 1937 je bil po nalogu Partije poslan v Maribor za tajnika sindikatov gradbenih delavcev. V Mariboru je podpisal znan proglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije Kaj hočemo. Januarja 1941 so ga nameravali internirati v Ivanjico, pa je odšel v ilegalo.
Po okupaciji se je vrnil na Gorenjsko in junija 1941 postal član okrožnega vojnorevolucionarnega komiteja Jesenice, avgusta pa politkomisar Jelovškove čete Cankarjevega bataljona. Sodeloval je v številnih bojih Cankarjevega bataljona in tudi v dražgoški bitki. Februarja 1942 se je pridružil Kokrški cesti in konec marca 1942 postal njen komandir. Kot komandir je vodil tudi skupino borcev v Okrogelski jami. Drugi dan boja v jami se je sam ustrelil.
Lojze Hrovat
Ulica Rudija Papeža
Tudi ta ulica je dobila ime leta 1981 z izgradnjo naselja po Rudiju Papežu (1912 – 1942), ki je bil rojen v Knezi na Primorskem in po poklicu čevljar. Znan je bil kot predvojni komunist, eden od organizatorjev vstaje na Gorenjskem. Zaradi izdaje je bil ujet in po mučenju usteljen kot talec v Begunjah.
Cesta Rudija Šelige
Ulica je z občinskim odlokom dobila ime leta 2009 in je torej naša najmlajša cesta v naši soseski. Ime je dobila po Rudiju Šeligu (1935 – 2004).
Bil je povsod. V gledališču, kjer so igrali njegove drame, in kjer je načeloval “Borštnikovim srečanjem”. Na televiziji, bodisi kot gost televizijskih oddaj bodisi kot avtor radijskih in dramskih iger, ali pa kot predsednik Sveta RTV (1990- 1994). V politiki je bil soustanovitelj Slovenske demokratične zveze, vodja parlamentarnega odbora za kulturo 1990-92 in minister za kulturo v Bajukovi vladi. V literaturi velja za popularnega pisatelja, nagrajenega romanopisca, urednika “Problemov” in “Nove revije”. V institucijah pa je deloval kot profesor na Visoki šoli za organizacijo dela, kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) in kot izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V novejši slovenski književnosti se je uveljavil predvsem kot avtor romana Triptih Agate Schwarzkobler (1968). Z njim je korenito zarezal v sočasno romanopisje, in sicer tako odločno in drugače, da ni mogoče mimo njega.
Rudi Šeligo