Tim Pregrad: Mlad borec iz Planine

Tokrat vam predstavljamo Tima Pregrada iz ulice Lojzeta Hrovata. Mladega umetnika in borca, ki je ponosen, da je otrok Planine, vedno poln energi- je in z živo vizijo razvoja naše soseske, ki jo tudi dejavno soustvarja.

Photo by Fotomorgana Andraž Muljavec (www.fotomorgana.si)

Ali bi za sebe rekel, da si otrok Planine?
Ja, definitivno, ker smo tu mogli gor odraščat. Včasih je bilo malo drugače, nismo imeli ravno računalnikov, pametnih telefonov, zato smo se morali družiti na ulicah. Ulica nas je povezovala že od osnovne šole naprej in bolj ali manj smo ves svoj prosti čas na ulici tudi preživeli. Doma ni bilo prostora, ker so bili običajno starši doma in smo se morali znajti zunaj s tem, kar smo imeli.

Kaj iz tvojega otroštva na Planini se ti je najbolj odtisnilo v spomin?
Več ali manj so moji spomini na otroštvo na Planini povezani s športom, s tem smo se najbolje zamotili in našli primerno družbo, od košarke, do hokeja na garažah. To so bili zanimivi prostori, ki niso bili tako urejeni in smo se posledično morali drugače znajti. Ukvarjali smo se tudi z nogometom in plezanjem po drevesih ter skrivanjem
v grmovjih. Potem je postalo aktualno skejtanje, rolanje. Tako so bili prvi ske- jtplaci naši podhodi. Naša družba je res športno preživela mladost.

Torej te poznajo po športu. Po čem te še poznajo tvoji sosedje, prijatelji?
Res je, vedno sem v gibanju. Nekateri pa me poznajo tudi po mojih umetniških delih, čeprav še nisem imel veliko razstav. Ukvarjam se z risanjem, zadnje čase se ukvarjam s poslikavami sten. Največkrat z otroškimi sobami ali s prostori športnih klubov in fitnesov. Ko smo bili mlajši, smo tudi malo grafitirali. Spomnim se, da smo po koncu osnovne šole odšli v Merkur kupiti spreje, kar je bilo za naš omejen proračun kar velik zalogaj, saj spreji niso ravno poceni. Za vložen denar, smo se morali izkazati s svojimi mojstrovinami. In tako so nastale prve poslikave v podhodih. Vedno smo počeli takšne ali drugačne vragolije, nikoli nam ni bilo dolgčas.

Photo by Fotomorgana Andraž Muljavec (www.fotomorgana.si)

Si pobudnik akcije obnove odbojkarskega igrišča za baliniščem. Kaj te je spodbudilo k tej akciji?

Že ko sem bil majhen, sem treniral odbojko. Sedem let nazaj so zgradili to igrišče, kar nas je zelo osrečilo. V času obiskovanja srednje šole me ni bilo veliko v Kranju in ker se mladi nismo čisto zavedali, da je potrebno vse redno vzdrževati, je vse skupaj začelo propadati. Vsako leto smo rekli, da bomo uredili odbojkarsko igrišče, letos pa je bil za obnovo ta pravi trenutek. Na enem druženju s prijatelji na Jesenicah sem izvedel, da je tudi Samo Nadižar igral odbojko in da imajo tudi drugi željo, da se igrišče obnovi. To je bil tudi povod za akcijo obnove odbo- jkarskega igrišča. Pisal sem Tini Centi Žalec, predsednici KS Bratov Smuk in potem se je vse začelo.

Pri akciji ti je pomagala cela ekipa prijateljev, sosedov. Kdo vse je bil v tej ekipi?Seveda, sam ne moreš izvesti take akcije, potrebuješ vsaj 5 ali 10 prijateljev, prijateljic, da lahko zadevo izpelješ. Pri delu so mi po- magali moj brat Nace, sosed David Čebašek – Cheba, dolgoletni odbojkaš Samo Nadižar – Semch, Aljaš Ravnikar – Šoša, brata Šparovec iz Drulovke, Črnogorec na mivki, Tina in njena družina, Juš Veličkovič, Frke iz Drulovke, Sič pa je poskrbel za moralno podporo. Balinarji in krajevna skupnost pa so skrbeli, da med delom nismo bili ne lačni, ne žejni in potrebni materiala.

Mladi ste se v tej akciji pokazali v popolnoma drugi luči, kot je mogoče predstava o mladih danes v družbi.
Res je, v očeh starejših, smo bili vedno problematična mularija Planine. Ampak, če je le volja, se da marsikaj narediti. Res je, imeli pa smo tako slabe kot tudi dobre trenutke.

Ali po tvojem mnenju mladi na Planini želijo biti aktiven del družbe in sodelovati pri oblikovanju in spreminjanju svoje okolice?
Mogoče si kdaj ne upajo pristopiti k stvari, saj ne vedo, česa bi se sploh lotili. Imajo ideje, vendar za temi idejami moraš imeti nančno zaledje. Marsikdo ima dobro idejo, ki pa zaradi pomanjkanja nanc ostane neuresničena. Tudi David in Semch bi imela tako kakšen koncert, sploh če bi imeli na Planini kakšen prostor za druženje mladih.

Kaj po tvojem mnenju mladi v naši soseski potrebujejo?
Lahko bi imeli nek prostor za druženje. Včasih so bili zelo popularni skupni prostori v stopniščih, sicer pa smo mi veliko časa preživeli tudi na štadionu. Vsak blok je imel skupen prostor, kjer je bila kakšna pink ponk miza, kjer so se dogajale takšne in drugačne stvari. Mogoče bi bil smiseln mladinski center na Planini, tukaj blizu, ki bi bil odprt za vse.
Že v center je včasih že težko oditi v knjižnico po kakšno knjigo. Tu bi bil pa takšen prostor zelo dobrodošel, da bi prišli mladi za kakšno uro ali dve. Lahko bi se odvijali kakšni turnirji taroka, pokra ali česa drugega. Verjamem, da bi imeli mladi veliko idej, kaj bi se lahko izvajalo v takšnih prostorih.

Imaš za naše sokrajane kakšno posebno sporočilo?
Naj se zavedajo, da je Planina nekaj posebnega. Imamo svoje mišljenje, smo borci. Naj poskrbimo da Planina takšna tudi ostane. Če se vsak le malo potrudi, lahko naredimo Planino še veliko boljšo.

Photo by Fotomorgana Andraž Muljavec (www.fotomorgana.si)

Prispevek pripravila in vodila intervju: Manja Zorko
Fotografija: Andraž Muljavec Fotomorgana